Poročilo EU kot cilj razvoja tranzicijskih držav uporablja izraz koncept “ekonomskega preoblikovanja”, ki vključuje gospodarsko rast, stabilen trg, izboljšan socialni položaj in zaposlenost. V odpravo revščine je nujno potrebno pritegniti tudi zasebni sektor, ki ima možnosti zaposlovanja in s tem znižanja stopnje nezaposlenosti v državah z nizkimi dohodki, zagotavlja pretok blaga in storitev, poleg tega pa ima zaradi plačila davkov korist tudi državni proračun.

V razvojno partnerstvo bi bilo potrebno vpeljati tržni pristop, vendar je pri tem potrebno spoštovati njegova temeljna načela, kot so transparentnost poslovanja, dostopnost javnih naročil pod enakimi pogoji za vse in namenska poraba sredstev. V partnerstvo za razvojno pomoč bi bilo potrebno vključiti tudi nevladni sektor, in sicer pri razvoju indikatorjev za merjenje učinka in prispevka zasebnega sektorja. Eden od vidikov razvojne pomoči so zasebne investicije, glede na razvitost inovativnih finančnih mehanizmov pa bi morali uporabiti tudi te, pri tem pa določiti cilje, ki jih pomoč zasleduje in sproti preverjati njihovo uresničevanje. Tudi pomoč bi morala biti namenjena inovativnim pristopom, ki so usmerjeni v trajnostni razvoj, kot npr. podjetniški inkubatorji, vključujoči projeki, usmerjeni v odpravo revščine najbolj ranljivih skupin prebivalstva, kot npr. žensk, invalidnih oseb, upoštevanje okoljskih standardov...  Eden od dejavnikov za uspešnost ravzojne pomoči je tudi ugodno in zdravo podjetniško okolje v državah v razvoju, ki mora zagotavljati spoštovanje temeljnih demokratičnih načel, zagotavljanje konkurenčnosti, delovanje trga, neodvisnost sodstva, odsotnost korupcije, odpravo administrativnih ovir in transparentnost poslovanja. Pomoč bi morala biti med drugim usmerjena k oblikovanju strategij za podporo malim podjetjem na lokalnem nivoju, ki bi jih bilo potrebno vključiti v projekte velikih tujih podjetij in jim na ta način omogočiti dostopnost do znanja, naprednih tehnologij in drugih pomembnih dejavnikov za uspešno poslovanje. To bi pomenilo, da razvoj začne fraditi “doma”, kar poudarja tudi OECD in hkrati opozarja na nezadostnost denarne pomoči od zunaj. Investicije razvojne pomoči bi se morale usmeriti tudi v infrastrukturo in podporne storitve, kot npr. v bančni sektor, zavarovalništvo, telekomunikacije, transport itd., ki zagotavljajo podporno okolje za delovanje podjetniškega sektorja, kar spet pomeni podporo domačem okolju in zagotavlja dolgoročne učinke razvojne pomoči.

Ukrepi za trajnostni razvoj vključujejo predvsem obvezo za transparentnost in odgovornost – pri tujih investicijah morajo vlade ponuditi svoje projekte, ki bodo ugodno vplivali na javne finance, v nasprotnem primeru podpora projekta ne more iti zagotovljena. Finančna politika mora vzpodbujati sistem kontrole in ravnovesja za zasebna in javna sredstva, z zavezo transparentnosti tako glede virov sredstev kot tudi njihove porabe. Za zagotavljanje trajnostnega razvoja je pomembno zavedanje, da so politike, ki temeljijo kratkoročnih spodbudah (socialna neenakost, zunanja denarna spodbuda), sicer začasno lahko učinkovite, vendar je vprašljivo, ali na dolgi rok dejansko zmanjšujejo revščino.

Svetovna banka ugotavlja, da narašča število gospodinjstev, ki živijo v revščini in so odvisna od denarne pomoči. Še vedno ostaja vprašanje ali navidez uspešen pretok migrantov in denarja varuje trajnostni razvoj in zmanjšuje revščino v najbolj prizadetih državah. Po nekaterih podatkih je Mali v obdobju od leta 2005-2006 prejel za 3,7% BDP denarnih sredstev, zradi česar se je močno zmanjšalo število revnih in se je posledično zmanjšala neenakost. Denarna pomoč Zelenoortskim otokom je znašala celo 8% BDP. Zaradi takšne statistike so številne mednarodne razvojne institucije poskušale preoblikovati razvojno politiko na način, ki bi denarno pomoč preoblikovala v sredstva za izgradnjo infrastukture. Koncept denarnih pomoči se je razvil kot posledica globalne revščine, ki se kaže v ekonomskih migracijah. Osebe, ki se odločijo zapustiti državo zaradi revščine, so izpostavljene številnim tveganjem in nevarnostim, povezanih z ilegalnimi prestopi mej, trgovino z ljudmi, socialnim in kulturnim izključevanjem itd. Poleg tega so denarna sredstva migrantom zelo odvisna od stopnje gospodarske rasti v gostujoči državi. Ko stopnja brezposelnosti v slednji naraste, najpogosteje najbolj prizadene migrante, ki so se zaradi tega prisiljeni z družinami vrniti domov.

Ker se zahodna gospodarstva soočajo z naraščajočimi dolgovi in nezaposlenostjo, se spreminja tudi njihov pristop k razvoju in sodelovanju z državami z nizkimi dohodki. Čedalje bolj jasno postaja, da trajnostni razvoj ne more temeljiti na zunanjih spodbudah, temveč se mora razvijati od znotraj, doma. Dolgo so bile kot najpomembnejši vir dohodkov revnih držav opredeljene zunanje investicije in denarna pomoč, vendar pa je vprašljivo, ali je takšna oblika pomoči hkrati tudi pomoč državi pri trajnostnem razvoju. Za večino afriških držav je možnost pritegnitve kapitala pogosto ovirana zaradi ugodne fiskalne politike do tujih investitorjev, ki državi odvzamejo javna sredstva, s katerimi bi lahko vzpodbudile rast njihovih gospodarstev. 
Evropsko poročilo o razvoju 2013 z naslovom “Po letu 2015: globalne aktivnosti za vključujočo in trajnostno prihodnost” (European Report on Development 2013 “Post 2015: Global Action for an Inclusive and Sustainable Future”) skuša opredeliti ključne dejavnike globalnega partnerstva za razvoj po letu 2015, predvsem za odpravo revščine v najrevnejših državah na vključujoč in trajnostni način. Opredeljuje tri najpomembnejše dejavnike: pretok denarja (razvojno financiranje), pretok blaga in storitev (trgovina) in pretok oseb (migracije). Poročilo vsebuje vrsto priporočil za oblikovanje politik, ki se bodo izvajale skupno na mednarodni ravni, posebej pa predvideva ukrepe za EU. OECD je na spletu odprl razpravo o navedenem poročilu.

Vaša mnenja nam prosim posredujte na elektronski naslov info@skup.si